Obstaja nekaj še posebej prepoznavnih nacionalnih simbolov, ki združuje vse Armence, gora Ararat pa je na tem seznamu simbolov precej visoko. Gora Ararat (turško Ağrı Dağı) na skrajnem vzhodu Turčije nam ponuja pogled na točko, na kateri se meje Turčije, Irana in Armenije zbližajo.

Ararat je sestavljen iz dveh vrhov, ta vrhova pa sta približno 11 km narazen. Veliki Ararat (turško Büyük Ağrı Dağı), ki doseže 5163 m nadmorske višine je najvišji vrh Turčije. Mali Ararat (turško Küçük Ağrı Dağı) se dviga v gladkem, strmem, skoraj popolnem stožcu na 3786 metrih. Tako Veliki kot Mali Ararat sta produkt eruptivne vulkanske aktivnosti. Snežni stožčast vrh Velikega Ararata nam ponuja veličasten prizor. Edini pravi ledenik najdemo na severni strani Velikega Ararata, blizu njegovega vrha. Srednji del Ararata, ki meri od 1500 do 3500 m je prekrit z dobro pašno travo in nekaj brina; tam lokalno kurdsko prebivalstvo pase svoje ovce. Večina Velikega Ararata je brez drevja, Mali Ararat pa ima nekaj brezovih nasadov. Kljub obilnemu snežnemu prekrivanju pa Ararat kljub temu trpi zaradi pomanjkanja vode.

Ararat je tradicionalno povezan z goro, na kateri je pristala Noetova barka. Ime Ararat, kot je prikazano v Bibliji, je hebrejska sopomenka Urardhu ali Urartu, asirsko-babilonsko ime kraljestva, ki se je nahajalo med rekama Aras in Zgornjim Tigrom. Ararat je za Armence svetskega pomena, saj menijo, da so prva rasa ljudi, ki se je pojavila po potopu barke. Perzijska legenda namreč Ararat omenja kot zibelko človeške rase. Pred tem je bila na pobočju Ararata visoko nad ravnico Aras, vasica tam kjer naj bi Noet (Noah) po tradiciji zgradil oltar in zasadil prvi vinograd. Nad to vasico so Armenci postavili samostan v spomin na svetega Jakoba, ki naj bi večkrat poskusil doseči vrh Velikega Ararata a mu to ni nikoli uspelo. Leta 1840 pa je plaz uničil vas, samostan svetega Jakoba in bližnjo kapelo svetega Jakoba, v njej pa je umrlo tudi več sto vaščanov.

Prvi uspešno zabeležen vzpon na goro Ararat je bil opravljen leta 1829, izvedla pa ga je ekspedicijska skupina, ki jo je vodil nemški učenjak Friedrich Parrot. Spremljal ga je Khachatour Abovian, prebivalec mesta Yerevan, ki je bil znan zaradi svojih literarnih dosežkov in pionirskega dela za razvijanje sodobne, posvetne izobrazbe v narodnem jeziku (lokalnem jeziku) Armencev Ruskega cesarstva. Od prvega uspešnega vzpona na goro, je Ararat obiskalo več raziskovalcev, za katere nekateri celo trdijo, da so opazili ostanke barke.

Po tradiciji je slišati, da barka še vedno leži na vrhu, vendar naj bi Bog izjavil, da je nihče ne bi smel videti.

Se bi  želel/-a podati v iskanje Noetove barke tudi ti? Potem se nam pridružit na treking Ararat!