Muztagh Ata ali oče ledenih gora je 7546m visok vrh v kitajski provinci Xinjiang. Kljub dejstvu, da velja za enega najlažjih in najpopularnejših sedemtisočakov na svetu od osvajalca zahteva ogromno volje, orientacije, psihične in fizične moči. Gora ima izredno lokacijo ob svileni poti in avtocesti Karakorum, kar privablja številne ekstremiste. Že sama pot iz Slovenije do baznega tabora je dolga avantura, pot proti vrhu pa je tisto za kar gremo na pot.

Enomesečna mednarodna 12 članska odprava je bila zame prva te vrste odprava sploh. Pred tem je bilo moje ‘’delovno’’ področje evropska gorstva. Ni jih bilo malo, pa vendar je velik razkorak med Pamirjem/Tibetom in Alpami. Ob prijavi je sledilo študiranje literature na temo odprav, višinske bolezni, priprav na vzpon, posvetovanje z izkušenimi in podobno, da bi lahko suvereno zakorakal na letalo in rekel: ”I can do it”.

Odprava na Mustagh Ata je bila prav tako raziskovalna odprava, saj smo udeleženci bili predmet raziskovanja vpliva nadmorske višine na delovanje organizma in odzivnost. Pred odpravo smo opravili meritve na Nevrološkem inštitutu in Inštitutu Jožefa Štefana ter tako sklenili, da gremo na pot. Podobne meritve smo opravljali tudi v baznem taboru na gori in po povratku z gore.

Pot do gore je bila dolga. Najprej pot do Kirgizije oz. prestolnice Biškek. Sledila je dolga vožnja po gorati pokrajini in z mnogimi dogodivščinami. Med vožnjo smo celo izgubili eno kolo na minibusu. Postanki so bili med svizci in že smo bili v Tash Rabatu, nekdanji postaji za karavane na svileni poti. Opravili smo aklimatizacijski treking v Kirgiziji in pot nadaljevali preko mejnega prehoda Torugart do kitajskega mesta Kashgar. Sledili so še zadnji nakupi in pakiranje za vzpon in že smo krenili proti avtomobilski bazi Subaši.

Iz Subašija smo se sprehodili po travnatih planjavah mimo mnogih kamel in polzapuščenih stavb do baznega tabora na višini 4400m. Zaradi neprilagojenosti na višino smo prvi dan precej sopihali pri postavljanju šotorov. A še vedno je bilo dovolj energije za večerni vzpon nekoliko višje, da smo lahko lažje zaspali.

Sledilo je 10dnevno obdobje za aklimatizacijo in vzpon na vrh Mustagh Ata, očeta ledenih gora. V baznem taboru so sicer zelo dobro skrbeli za naše lačne želodčke, višje pa si je bilo potrebno prehrano in namestitev organizirat sam. Slednje pomeni poln največji nahrbtnik opreme – tako hrane, gorilnik, posoda, plin, oblačila, tehnična oprema, šotor, spalna vreča, podloga in še bi lahko naštevali. Višinski metri vzpona niso več tako hitro naraščali, pa vendar nas je volja držala skupaj. Aklimatizacijo do višine cca 6200m smo opravili, kljub temu da nam vreme ni prizanašalo. Biti zaprt v šotoru na višini, ko zunaj divja neurje ni ravno romantično. Vselej pa te drži pokonci pogovor s sospavačem v šotoru, merjenje vsebnosti kisika v krvi in beleženje popite tekočine ter konzumirane hrane.

Vreme se je le slabšalo. Vse manj je bilo možnosti, da bi se ustalilo za več dni – saj je bilo za nas nemogoče priti v enem ali dveh dneh na vrh in nazaj. Malce apatije se je že kazalo, ko je sneg pobelil tudi bazni tabor. Napredovanje nad 5000m pa je otežila visoka snežna odeja in vdiranje snega ponekod do pasu. Koliko ti slednje vzame dodatne nepotrebne energije presodite sami. Celotna odprava je poskušala priti čim višje, a so tudi najizkušenejši mački presodili, da bo gora počakala. In še vedno čaka na naš ponovni prihod. V času našega bivanja v baznem taboru naj bi le eden osvojil vrh in to s pomočjo GPSja, ki mu naj bi pokazal da stoji na vrhu. Domnevno naj bi stal na vrhu tudi drug osvajalec, ki mu je nenadna smrt preprečila sestop. Lokalnim reševalcem smo priskočili v pomoč pri prenašanju trupla v dolino. Izkušnja, ki mi še en čas ni dala spati.

Zaverovan, da sem z omenjeno odpravo pridobil ogromno izkušenj sem se vesel vrnil v civilizacijo in sledilo je zasluženo spanje v postelji. Čeprav sem ostal brez vrha, so me na tem mestu odprave zasvojile in že smo kovali načrte za naprej. Poleg množice lepih in visokih gora ni v načrtu skorajšnja vrnitev na Mustagh Ata, pa vendar nikoli se ne ve.

Vsi sproščeni smo v Kashgarju nazdravili na srečno in varno vrnitev. Sledila je le še vožnja do Biškeka s postankom v Narynu. Zadnji dan pred povratkom v Slovenijo pa sem preživel v dobri družbi ob jezeru Issyk-kul. Vsi, ki ste že potovali po Kirgiziji veste, da je omenjena destinacija kakor kirgiško morje. Predhodno prijateljstvo z domačini mi je omogočilo, da sem preživel en res lep dan skupaj s kirgiško družino. Sprejeli so me za svojega in me razvajali na vsakem koraku. Ljudje, ki nimajo veliko ti ponudijo največ kar imajo. Najmanj kar lahko jaz naredim je to, da se kmalu vrnem.

Avtor: Izidor Furjan

Objavljeno: Revija Potnik 

Organizator odprav je tudi Izimanija: www.izimanija.si 

Comments are closed.
CLOSE
CLOSE