Odprava na Elbrus

Elbrus, 5642 m, najvišja gora Evrope?

Osvojite Elbrus z Izimanijo -> treking odprava na Elbrus

Večna polemika o tem katera je najvišja gora Evrope vedno ostane debata za filozofiranje po osvojitvi Elbrusa ali po izvedenemu potopisnemu predavanju. Dejstvo pa je, da je Elbrus zavidljivo višja gora v ruskem delu Kavkaza in spada med najatraktivnejše pettisočake in vrhove v naši bližini. Večina odprav se loti gore iz t.i. sodčkov, ki predstavljajo nekakšen bazni tabor za naskok. Pot od sodčkov na vrh pa je neskončno dolga, a ponuja čudovito panoramo po vršacih Kavkaza. Ob pogledu so misli odpravarja le v tem kam se odpravi naslednjič.

Po zanimivih in zlata vrednih izkušnjah s kitajske odprave na Mustagh Ata 7546m je bilo nadaljevanje podobne poti neizbežno. Med potencialnimi cilji je kar hitro na plan prišel opevan Elbrus, ki se s svojim manj izrazitim ledenikom dviga do višine 5642m. Čeprav je bila pomlad in višinskih priprav nisem imel, sem namesto tega imel kondicijske priprave. V navadi mi je tekanje v težkih planinskih čevljih za lažje dihanje na višini.

Pridružil sem se organizirani ekipi katero so sestavljali več ali manj sami ”stari mački” z izkušnjami z mnogih gorstev. Glavni vodnik je celo osvojil K2 – po mnenju nekaterih najnevarnejšo goro sveta. Ponovno sem bil najmlajši član odprave, a vendar ne brez izkušenj, ki so se izkazale za zelo dragocene pri naskoku na vrh.

Na poti na dunajsko letališče je bil čas za ekspresno spoznavanje bodočih sotrpinov s katerimi bom preživel 10 dni. Vsi z istim ciljem – osvojiti Elbrus. Po prestopanju v Moskvi smo poleteli do Mineralnye Vody in naprej z minibusom do doline Baksan in naselja Terskol v ambientu Kavkaza.

Časa nismo imeli veliko, zato ga je potrebno zelo racionalno razporejat, saj je vsak dan (lepega vremena) dragocen. Namesto vzpona na Cheget smo se takoj odpravili proti kabinski gondoli za Elbrus. Ob pogledu na gondolo bi človek dejal, da ne bi vanjo dal niti svoje opreme, kaj šele da se bomo sami peljali z njo. In smo se res. Naloženi do vrha – zagotovo pretežki za vožnjo – smo se dvignili do postaje Mir 3470m. V dolini toplo za kratke rokave, na višini polno snega in sledila je hitra sprememba garderobe. Od Mira smo se sprehodili najprej do t.i. sodčkov Garabashi 3750m, kjer smo se delno razpakirali in nadaljevali 100-200 višinskih metrov višje. Še isti dan smo se spustili nazaj v dolino, kjer smo prenočili v hotelu.

Naslednje jutro podobna zgodba: naprej vožnja z gondolo, ki je bila verjetno najnevarnejši del naše avanture in naprej do sodčkov. Odtlej so le-ti postali naš novi dom. Sledil je drugi aklimatizacijski vzpon do višine 4000m. Junijski sneg je ob popoldnevih postajal precej ”južni” oz. moker, kar je povzročalo neprijetno prediranje. Belo pravljico pa so kvarila različna snežna vozila. Snežne sani, ki so vozila številne turiste po ledeniku; snežni teptalci, ki so vozili smučarje, saj višje ni nobene gondole ali sedežnice. Hoja na tem območju je spominjala na hojo po mestu. Vselej si moral paziti na promet: smučarje, snežne sani, teptalce snega in druga snežna vozila.

Po prvem dobrem spancu na višini 3750m je sledilo prebujanje v nov dan. Eden izmed sodčkov je bil rezerviran za kuhinjo, v kateri nam je mlada kuharica pripravljala odlične (ruske) jedi. Seveda je k obilnem apetitu prispevala tudi naša celodnevna aktivnost na višini, kjer je poraba energije precej večja kot v nižje ležečih krajih. Boršt in kaša sta bila prisotna ob vsakem obroku. Toplega čaja za rehidracijo pa tudi ni manjkalo. Dehidracija je na višini velik problem. Poraba tekočine je večja, globoko dihanje skozi usta nas izsušuje in potrebno je veliko pit. Snežnica pri tem ne pride v poštev.

V sneženju in megli smo se odpravili na tretjo aklimatizacijsko turo malenkost nižje od t.i. Pastuhovih skal do višine cca 4500m. Čeprav bi po mojem mnenju morali iti višje, da bi zadnji dan vzpona potekal brezhibno, a so nas lokalni vodniki držali nazaj. Vsak dan so morali brzdati našo zagnano vnetost, tako so tudi tokrat. ”Kaj če zaradi tega ne bom osvojil vrha?” se je pletlo v moji glavi.

Aktivnim dnevom hoje je sledil dan za predah. Naše mišice so se regenerirale. Spali smo nekoliko dlje, pa tudi popoldanskega spanca ni manjkalo. Vmes pa seveda po potrebno energijo h kuharici in pa na postajo Mir na pivo. Na zgornji postaji gondole smo bili priča zanimivim prizorom – nas s popolno zimsko alpinistično opremo in ruske turistke v oblekicah in japonkah. Kakšen kontrast. Ker je vsega lepega hitro konec smo že hiteli v naše postelje.

Zmeraj imam občutek vznemirjenja ko je potrebno na pot kreniti sredi noči in tudi tokrat ga je bilo precej. Oblekli in obuli smo največ kar smo imeli ter se vkrcali na snežno vozilo, ki nas je zapeljalo nekaj sto metrov višje. Sicer bi morali v enem kosu premagat 1800m višinske razlike kar je na tej nadmorski višini bistveno težje kot v slovenskih Alpah. S čelnimi svetilkami smo krenili na pot in sonce je začelo oddajati nekaj svetlobe. Ampak bilo je resnično mrzlo, a smo vztrajali. Dva lokalna vodnika sta nam utrjevala snežno gaz, da smo lažje napredovali. Čeprav smo hodili in hodili se je zdelo da se ne premaknemo nikamor. Vsem osvajalcem gore je zagotovo poznana neskončna ”prečka” pod vzhodnim vrhom Elbrusa, ki te pripelje do sedla.

Elbrus East 5621m se mi je na sedlu zdel zelo mikaven in razmišljal sem, da ob vrnitvi na sedlo osvojim še njega. Čisto iskreno – ob vrnitvi nisem niti pomislil na to. Po sedlu se je naklon prej sprehajalne poti nekoliko povečal in napredovali smo počasneje. V skupini so se pojavile prve resnejše težave in lokalni gorski vodniki so na vrv privezali tiste z manj energije. Skupina je ostala dokaj homogena vse do vrha Elbrus West 5642m, ki smo ga osvojili vsi.

Po krajšem fotografiranju na vetru in mrazu smo se hitro koliko smo lahko šibali proti dolini. Najprej čez zelo vetrovno vrhnjo planoto, nato čez sedlo in po dolgi prečki proti Pastuhovim skalam. Opcija je seveda bila, da se odpravimo do sodčkov peš, ampak smo vsi izbrali snežno vozilo zaradi prediranja snega. O tem kako dobra je bila večerja, koliko smo pojedli in čaja popili vam ni potrebe razlagat.

Vsi zadovoljni smo naslednje jutro odkorakali proti dolini, kjer smo si privoščili še en dan za izlet po zelenju. Seveda pa brez praznovanja in zabave za osvojitev vrha ni šlo. Odprava na Elbrus je bila ena tistih simpatičnih tur, tudi zaradi božanskega vremena, da bi ga lahko osvajal vsako leto. Morda pa zopet kmalu.

Avtor: Izidor Furjan 

Objavljeno: Revija Potnik 

Pridružite se nam na treking odpravi na Elbrus: https://www.izimanija.si/treking-odprava-elbrus/ 

Vaše ime (obvezno)

Vaša e-pošta (obvezno)

Vaše sporočilo

CLOSE
CLOSE